Ko sem se vračala z nekajdnevnega obiska morja, sem se ustavila na kavi, kjer so bile razprte markize in s tem ustvarjale prav prijetno vzdušje. Ne vem, zakaj so mi markize tako zelo simpatične vedno. Ampak prav lepo pristajajo kavarnam na obali, to moram priznati.
Običajno v tem obdobju ne vidim veliko kavarn, kjer so markize odprte, ampak mi je prav všeč, da tokrat so. Usedla sem se za eno od praznih miz in si naročila kavo. Po navadi pijem podaljšano z riževim napitkom, ampak na obali imajo v zelo redkih kavarnah riževo mleko, zato sem si naročila kar podaljšano kavo. Usedla sem se za mizo, katero so senčile markize in počakala na svoje naročilo. Še vedno sem bila v stanju, ko se mi prav nič ni dalo razmišljati in sem v mitu in tišini pila svojo kavo. Niti enkrat nisem pogledala na telefon, saj me niti malo ni zanimalo, kaj se tam dogaja. Mislila sem, da bom kar zaspala v sede, saj sem bila še vedno v popolnoma sproščenem stanju. Iskreno se mi prav nič kaj ni dalo domov, saj bi brez težav lahko ostala še nekaj dni na obali in se ne bi ukvarjala z vsemi možnimi obveznostmi. Ampak dopusta je konec in žal se moram sprijazniti s tem, da se bom vrnila domov in čez dva dni ponovno začela s službo.
Bolj, ko sem o tem razmišljala, bolj so mi bile markize všeč in bolj so me prepričevale, da bi bilo dobro, da bi še zelo dolgo časa bila tam na kavi, ker se mi prav zares nikamor ne mudi. Če bi bilo to res, bi bilo več kot vrhunsko, ampak žal to ni bilo res in žal sem se morala sprijazni s tem, da bom morala markize zapustiti in se odpeljati domov, kjer me čaka vse, kar sem dala za nekaj dni na pavzo.…
